O projektu
Zbrani Zaupno o skupnem
Kako se je začelo?
Leta 2010 sva z Nadjo Velušček posneli dokumentarni film o Soči, in ker o reki že dolgo ni več mogoče govoriti, ne da bi obenem trčili ob vrsto okoljskih vprašanj, sva se odločili odgovore poiskati med tistimi, ki se z njimi na svojem področju ustvarjanja in raziskovanja že dlje časa ukvarjajo. Tako smo ob predstavitvi dokumentarnega filma Trenutek reke organizirali niz pogovorov o protislovjih človekovega odnosa do narave z naslovom Soča sooča. Povabilu so se odzvali Lučka Kajfež Bogataj, Andrej Zdravič, Boris Kolar, Marko Peljhan, Anton Komat, Tomo Križnar, Damijan Kracina, Zdravko Duša, Mladen Franko, Janez Marušič, Claudio Meneghetti, Vasja Badalič, Bruno Della Vedova, Danijel Rojšek, Dušan Jesenšek in predstavniki lokalnih skupnosti. Pogovori, ki jih je v večini vodila Klavdija Figelj, so se običajno razvili v odprta razmišljanja, ki bi lahko trajala in trajala. Okoljske dileme so namreč odpirale temeljna filozofska vprašanja.
O čem smo razmišljali?
Človek si je vedno prizadeval, da bi se osvobodil od narave. Zgodovina filozofije je zgodba o refleksiji tega tragičnega prizadevanja. S približevanjem novim tehnološkim mejam, smo se znašli v novih protislovjih. Človek ni bil od narave nikoli bolj oddaljen, hkrati pa kot vrsta nikoli bolj ogrožen. Zdi se, kot da je vprašanje preživetja naše civilizacije postala stvar intimnih odločitev vsakega od nas. Kako omiliti klimatske spremembe, upočasniti porabo energetskih virov, zaustaviti globalno onesnaževanje so vprašanja, o katerih razmišljamo, ko si pred odprto pipo umivamo zobe, si pripravljamo hrano ali si poskušamo osmisliti življenje. Ob tem pa vemo, da v potrošniški družbi, še tako iskrena skrb za skupno dobro, mimogrede pristane v kolesju tržnih mahinacij in da kljub številnim možnostim izbire, naše odločitve še vedno kroji takšno ali drugačno preživetje. Medtam ko število strokovnjakov narašča, izgubljamo zaupanje v pristojne avtoritete. V tem globalnem kaosu smo se znašli bolj ali manj sami. Dosegljivo nam je sicer neskončno število informacij, vendar jih ne zmoremo spremeniti v prepričljiva védenja. Številna komunikacijska orodja pa občutek osamljenosti zgolj stopnjujejo.
Morda pa je prav občutek samote, to kar lahko povezuje. Samota ni osamljenost. Iz nje se poraja radovednost, značilna za otroke, katerih ostrine pogleda še ni zastrla samoumevnost. Tak otrok bi na primer naravnost vprašal; „Kako je pa tebi biti človek?“ ali „Kako se pa iz tvoje kože vidi svet?“ In takšna naivnost je v osnovi botrovala tudi nastanku tega projekta.
Zakaj spletni projekt?
Ena od razlik med spletnim in dvoranskim gledanjem filma je, da smo pred računalnikom, podobno kot pred knjigo, vedno sami. Branje knjige lahko prekinemo, se zamislimo ob iskanju svojih misli ali stavek ponovno preberemo. Tudi ob gledanju pogovorov na spletu lahko izrečeno poljubno prekinemo ali ponovimo. Nič ni izgubljeno, saj se nahajamo med potopitvijo v iluzijo in distanco do nje. Svetovni splet omogoča stik s celim planetom in hkrati zagotavlja samost.
Tako se nama je s Patricijo Maličev porodila zamisel o projektu, v katerem bi se o zagatah človeštva pogovarjali na štiri oči. Ne z namenom, da bi komurkoli lajšali občutek osamljenosti, ampak da bi prispevali k zavesti o skupnosti samotarjev. Povabili smo nekatere izjemne ustvarjalce, znanstvenike in filozofe, ki razmišljanja odpirajo tako, kot to znajo le dobri prijatelji; brez pridiganja ali laskanja prebujajo misli, ki spijo v nas.
Anja Medved
Leta 2010 sva z Nadjo Velušček posneli dokumentarni film o Soči, in ker o reki že dolgo ni več mogoče govoriti, ne da bi obenem trčili ob vrsto okoljskih vprašanj, sva se odločili odgovore poiskati med tistimi, ki se z njimi na svojem področju ustvarjanja in raziskovanja že dlje časa ukvarjajo. Tako smo ob predstavitvi dokumentarnega filma Trenutek reke organizirali niz pogovorov o protislovjih človekovega odnosa do narave z naslovom Soča sooča. Povabilu so se odzvali Lučka Kajfež Bogataj, Andrej Zdravič, Boris Kolar, Marko Peljhan, Anton Komat, Tomo Križnar, Damijan Kracina, Zdravko Duša, Mladen Franko, Janez Marušič, Claudio Meneghetti, Vasja Badalič, Bruno Della Vedova, Danijel Rojšek, Dušan Jesenšek in predstavniki lokalnih skupnosti. Pogovori, ki jih je v večini vodila Klavdija Figelj, so se običajno razvili v odprta razmišljanja, ki bi lahko trajala in trajala. Okoljske dileme so namreč odpirale temeljna filozofska vprašanja.
O čem smo razmišljali?
Človek si je vedno prizadeval, da bi se osvobodil od narave. Zgodovina filozofije je zgodba o refleksiji tega tragičnega prizadevanja. S približevanjem novim tehnološkim mejam, smo se znašli v novih protislovjih. Človek ni bil od narave nikoli bolj oddaljen, hkrati pa kot vrsta nikoli bolj ogrožen. Zdi se, kot da je vprašanje preživetja naše civilizacije postala stvar intimnih odločitev vsakega od nas. Kako omiliti klimatske spremembe, upočasniti porabo energetskih virov, zaustaviti globalno onesnaževanje so vprašanja, o katerih razmišljamo, ko si pred odprto pipo umivamo zobe, si pripravljamo hrano ali si poskušamo osmisliti življenje. Ob tem pa vemo, da v potrošniški družbi, še tako iskrena skrb za skupno dobro, mimogrede pristane v kolesju tržnih mahinacij in da kljub številnim možnostim izbire, naše odločitve še vedno kroji takšno ali drugačno preživetje. Medtam ko število strokovnjakov narašča, izgubljamo zaupanje v pristojne avtoritete. V tem globalnem kaosu smo se znašli bolj ali manj sami. Dosegljivo nam je sicer neskončno število informacij, vendar jih ne zmoremo spremeniti v prepričljiva védenja. Številna komunikacijska orodja pa občutek osamljenosti zgolj stopnjujejo.
Morda pa je prav občutek samote, to kar lahko povezuje. Samota ni osamljenost. Iz nje se poraja radovednost, značilna za otroke, katerih ostrine pogleda še ni zastrla samoumevnost. Tak otrok bi na primer naravnost vprašal; „Kako je pa tebi biti človek?“ ali „Kako se pa iz tvoje kože vidi svet?“ In takšna naivnost je v osnovi botrovala tudi nastanku tega projekta.
Zakaj spletni projekt?
Ena od razlik med spletnim in dvoranskim gledanjem filma je, da smo pred računalnikom, podobno kot pred knjigo, vedno sami. Branje knjige lahko prekinemo, se zamislimo ob iskanju svojih misli ali stavek ponovno preberemo. Tudi ob gledanju pogovorov na spletu lahko izrečeno poljubno prekinemo ali ponovimo. Nič ni izgubljeno, saj se nahajamo med potopitvijo v iluzijo in distanco do nje. Svetovni splet omogoča stik s celim planetom in hkrati zagotavlja samost.
Tako se nama je s Patricijo Maličev porodila zamisel o projektu, v katerem bi se o zagatah človeštva pogovarjali na štiri oči. Ne z namenom, da bi komurkoli lajšali občutek osamljenosti, ampak da bi prispevali k zavesti o skupnosti samotarjev. Povabili smo nekatere izjemne ustvarjalce, znanstvenike in filozofe, ki razmišljanja odpirajo tako, kot to znajo le dobri prijatelji; brez pridiganja ali laskanja prebujajo misli, ki spijo v nas.
Anja Medved
